Kupujem te na litre

cash'n carry, veš ... ker noro hud verz!!! Morm si sposodt tega tipa mal, da vidm, če mi tut tko, obče sede

Jst sm mela tud čudna obdobja ja.

Mračna pot

Napetost se v meni bojuje.
Pritiskam na rano, da me zaboli.
Ne spustim prijema,
dokler ne začutim toplega gomazenja krvi.

Bolečina se stopnjuje,
korak za korakom me prevzema.
Vedno bolj se nadgrajuje,
in čutim kako mi celotno telo zavzema.

Oči tujcev me opazujejo,
zmede me njihov pogled,
grozne občutke mi zadajajo,
in s tem uničujejo moj ugled.

Tečem. Tečem stran.
Stran od oči.
Stran od njega, ki mi hudega želi.
Vsak se mi zdi nevaren,
in nobenega zaupanja ni.

S strtim srcem in mračnim pogledom,
hodim po svetu kakor zakleta.
Hodim za svojim pogrebom,
v črno obleko odeta.

Ne morem ga ujeti,
prehitro gre naprej.
Lahko mi je le slediti,
po prekleti poti tej.

Ni ne pekel ni ne vice,
do nebes je še daleč proč.
Pot je polna le bodeče žice,
in nobenega, ki bil bi mi v pomoč.

Ne verjamem več v nebesa,
Bog me je pustil čisto na cedilu.
Vzel mi je prostosti krila,
kakor vzeti so listi berilu.

Ne zmorem več.
Kaj kmalu obupam,
saj sem vsem odveč,
in na svoj konec lahko le upam.

No prlimam eno mojo:

Bela elegija

Premečkana svetloba,
en sam stol brez števila misli,
majhna, a brez mej prostora
moja je soba,
preden vstopiš dobro premisli.

Tisoče sten,
in tisoče oken na njih,
vsako vodi v drugačen svet,
obsojen na čas,
na tisoče let,
od tu navdih.

Včasih ni videti sončne svetlobe,
vedno na meji med resničnim in domišljijo,
jasen pogled vodi v te sobe,
tam se spremeni v iluzijo.

Ni mi mar takrat,
nekoč obrne se obraz drugam,
lep pogled z vrha,
najdem to svetlejšo stran.

Ne zdi se mi vse tako preprosto,
vse poti, ki vodijo nikamor sem že prehodila,
kaj mi lahko ponudi življenje?
Vprašam se pogosto.

Vedno bolj ograjena
v steklo iz niča,
nad bolečino ponovno rojena,
ne maram tega življenjskega kiča.

Zdi se mi, kot bi bil svet
izmišljen od življenjsko nepismenih,
kako vse skupaj deluje?
Vprašam se spet.

Včasih na robu prepada,
kot moč brez strupa,
se kdaj ustavi, obupa?
Katera čustva obvlada?

Včasih pridem ven,
iz misli, da ne odidem predaleč,
nič iskanj ni v meni,
in nič vprašanj,
prepustim se melodiji od daleč.

Vedno se vrnem nazaj,
na tleh v kotu otrok sedi,
v rokah pravljico drži,
vprašam se zakaj,
zakaj me tako neslišno pelje v življenje,
trpljenje.

In na samem koncu,
kakšna je to pridobitev,
ko razum spusti zavese,
je težja vrnitev!

To si sama napisala? Obvladaš.